V Turčiji, izdan

V petek zvečer, le dan po grozljivem napadu v Nici v Franciji, ki je terjal življenja več kot 80, so se začele širiti govorice o vojaškem udaru v Turčiji.

To je bil opomnik, da se lahko na Bližnjem vzhodu zgodijo tudi najbolj neverjetne stvari, ki se nagibajo k načelu, če se lahko poslabša, se verjetno bo. Skoraj vsi, vključno z visokimi uradniki ZDA, so bili presenečeni. Politolog Jay Ulfelder je verjetnost turškega poskusa državnega udara leta 2016 ocenil na le 2,5 odstotka.

Ne glede na vse napake vladajoče stranke AK ter vse večjo paranojo in avtoritarne težnje predsednika Recepa Tayyipa Erdoğana je bila morda najbolj posledična zmaga, ki si jo je stranka lahko prislužila, nevtralizacija močne turške vojske, ki se je dolgo smatrala za varuha turškega sekularizma. Vojska je bila odgovorna za stalno zaporedje državnih udarov. Prvi, leta 1960, kjer so demokratično izvoljenega premierja obesili na smrt, Erdoğanu nikoli ni bilo predaleč, čeprav je minilo več kot pet desetletij. Toda zdelo se je, da je Turčija po 14 letih vladavine AKP končno presegla svojo temno zgodovino vojaškega posredovanja. Vendar ni bilo.

Državni udari uvajajo dinamiko, kjer je lahko samo en zmagovalec. Ko se prevratniki odločijo za ukrepanje, imajo spodbudo, da se borijo (in ubijajo) do samega konca, saj neuspeh običajno pomeni ostro zaporno kazen ali še huje. V državah, ki jih že preplavlja eksistencialna politika, zmagovalec prevzema vse, in globoka družbena polarizacija, bodo državni udari, zlasti če uspejo, verjetno izzvali neprekinjeno prelivanje krvi in ​​državljanske spopade. Karkoli si kdo misli o Erdoğanu, ni dvoma: ne glede na to, da je prihodnost Turčije šibka, je bila katastrofa – tista, ki bi imela valovite posledice po vsej regiji – preprečena.

Turški predsednik Recep Tayyip Erdogan je nagovoril množico po pogrebu za žrtve neuspešnega udara v Istanbulu v mošeji Fatih v Istanbulu, Turčija, 17. julija 2016. REUTERS/Alkis Konstantinidis.

Pri razumevanju državnega udara in zakaj ni uspel, obstaja nekaj ključnih lekcij. Eno je povezano s pomenom norm. Kljub dolgi zgodovini vojaškega posredovanja so se v zadnjih letih uveljavile norme proti državnim udarom, vključno, kar je najpomembneje, med sekularnimi strankami; med temi so skupine, ki imajo izrazito nenaklonjenost do Erdoğana. Ta premik norme se je zgodil hitro. Še leta 2008 je bilo turško ustavno sodišče le en glas stran od zaprtja AKP zaradi protisekularnih dejavnosti. Zamisel, da je treba spore, ne glede na to, kako močni, reševati s pravnimi, demokratičnimi sredstvi, se je razširila in poglobila ter presekala družbene in ideološke ločnice.

Zadnji uspešen državni udar je bil leta 1997, ko je vojska prisilila koalicijsko vlado pod vodstvom islamistov k odstopu. Islamisti Stranke blaginje, predhodnice AKP, niso mogli ali niso hoteli množično stopiti na ulice, kar je omogočilo vojski, da se hitro vsili. Tokrat pa so Erdoğan in drugi voditelji AKP takoj pozvali svoje privržence, naj se mobilizirajo po vsej državi in ​​se uprejo potezam vojske.

Zame je bil petek zvečer zastrašujoč trenutek, ki je predstavljal ključno preizkušnjo za mednarodno skupnost, ki je imela preverjeno evidenco (ne)nasprotovanja državnim udarom proti globoko pomanjkljivim, a še vedno demokratično izvoljenim islamistom. Ko sem opazoval poskus državnega udara, ki se je odvijal v realnem času, sem se spomnil na bolan občutek, ki sem ga imel 3. julija 2013, na dan, ko je egiptovska vojska strmoglavila predsednika Mohameda Morsija iz Muslimanske bratovščine. Po mnenju Human Rights Watcha imamo korist od tega, da vemo, kako se je državni udar tam izkazal, saj je povzročil brutalen izid, ki je odgovoren za najhujši množični umor v sodobni egipčanski zgodovini.

Seveda to, da Turčija ni šla po stopinjah Egipta, ne pomeni, da je država čista. Leta 2015 sem opravil obsežne intervjuje s sedanjimi in nekdanjimi osebnostmi AKP za svojo novo knjigo o problemu islama in politike. Medtem ko poskusa državnega udara ni mogoče zmanjšati na preprosto islamistično in posvetno ločnico, bodo posledice državnega udara – z Erdoğanom, ki se je agresivno lotil zatiranja tako dejanskih kot potencialnih nasprotnikov – verjetno še poslabšale ideološke delitve glede vloge vere v turški družbi.

Pri drugih islamističnih skupinah, ki sem jih preučeval, vključno z egiptovsko in jordansko muslimansko bratovščino, je vedno obstajala vsaj pretveza, da zveni spravljivo. Ne toliko v Turčiji, kjer so nekateri osebnosti AKP, ki sem jih intervjuval, odkrito izrazili surovo, zagrenjeno do svojih sekularnih nasprotnikov. Zanje je bilo navsezadnje precej osebno. Večina jih je preživela državni udar leta 1997 in tako imenovani proces 28. februarja, katerega cilj je bil zadati odločilen udarec širšemu islamskemu gibanju v vseh vidikih javnega življenja, zlasti na področju izobraževanja, z zapiranjem verskih šol imam hatip.

Višji svetovalec nekdanjega premierja Ahmeta Davutogluja mi je povedal, da je za normalizacijo Turčije potrebno odnesti Ataturka v njegov grob, pri čemer se je skliceval na še vedno spoštovanega ustanovitelja sodobne Turčije in arhitekta desetletja prisilne sekularizacije. Za tega svetovalca brazgotine niso izginile. Še vedno je bil jezen, da njegova žena, ker je nosila ruto, ni mogla delati v državni bolnišnici do leta 2014, kljub temu, da je bila do takrat AKP na oblasti že 12 let.

Skratka, pred Turčijo je dolga pot, saj vprašanja o islamu, identiteti in samem pomenu tega, kaj pomeni biti Turk in musliman, ostajajo nerešena. Toda vsaj za trenutek se lahko opazovalci nekoliko potolažijo v dejstvu, da bi lahko bilo še slabše – morda veliko slabše, če je še tako hudo.