Krmarjenje po dolžniški dediščini pandemije

COVID-19 je pustil zapuščino rekordno visokega dolga in premaknil kompromise med koristmi in stroški kopičenja državnega dolga. Kako se ti kompromisi kažejo? In kako se trenutni razcvet dolgov primerja s prejšnjimi epizodami? Trdimo, da je dolžniška zapuščina pandemije je po zgodovinskih standardih izjemna na način, ki upravičuje hitro ukrepanje politike .

Dolžniška dediščina pandemije

Nedavno javnofinančno poslabšanje v razvitih gospodarstvih ter nastajajočih trgih in gospodarstvih v razvoju (EMDE) je v zadnjem pol stoletja ločeno. Propad proizvodnje in državni izdatki za ohranjanje gospodarstev so sprožili močno povečanje ravni svetovnega dolga. Leta 2020 se je svetovni državni dolg povečal za 13 odstotnih točk BDP na nov rekord 97 odstotkov BDP. V razvitih gospodarstvih se je povečala za 16 odstotnih točk na 120 odstotkov BDP, v državah EMDE pa za 9 odstotnih točk na 63 odstotkov BDP.

Še pred pandemijo je svetovno gospodarstvo doživelo val kopičenja dolgov brez primere, ki se je začel leta 2010 – največji, najhitrejši in najširše zasnovan od štirih svetovnih dolžniških valov od leta 1970. V državah EMDE je spremljajoče povečevanje fiskalnih primanjkljajev in hitrost pri katerem sta se tako državni kot zasebni dolg povečala, je močno presegla spremembe v prejšnjih valovih dolga.

To hitro povečanje dolga je velik razlog za zaskrbljenost zaradi tveganj, povezanih z visokim dolgom. Prejšnji valovi dolga so se končali z razširjenimi finančnimi krizami, kot sta latinskoameriška dolžniška kriza v osemdesetih letih in vzhodnoazijska finančna kriza v poznih devetdesetih letih.

spletni dnevnik kraljice Viktorije

Kompromisi kopičenja dolgov

Pandemija je nazorno ponazorila prednosti kopičenja dolga v vlogi velikih programov fiskalne podpore med svetovno recesijo 2020. Bili so kritičen politični odziv, da bi se izognili slabšim gospodarskim izidom. Podpirali so dohodke gospodinjstev, vzdrževali podjetja in pomagali stabilizirati finančne trge.

Ko pa se začetno okrevanje po pandemiji umika novi normalnosti, se ravnovesje koristi in stroškov kopičenja dolgov vse bolj nagiba k stroškom. Stroški dolga vključujejo plačila obresti, možnost dolžniške stiske, omejitve, ki jih dolg lahko naloži na prostor in učinkovitost politike, ter možno izrivanje naložb zasebnega sektorja (slika 1).

Ker se svetovno gospodarstvo krepi, se bodo finančni pogoji verjetno zaostrili, bodisi zato, ker centralne banke začnejo normalizirati monetarno politiko ali ker vlagatelji pričakujejo višjo inflacijo. V državah EMDE lahko to spremljajo depreciacije, ki pritiskajo na vzdržnost dolga v tistih državah z velikim deležem dolga, denominiranega v tuji valuti. Tudi če je dolg, denominiran v tuji valuti, omejen, lahko naraščajoči stroški izposojanja oslabijo vzdržnost dolga, zlasti če se rast ne uspe močno okrepiti. Zaradi rekordno visokega dolga EMDE so države ranljive za stres na finančnih trgih. Medtem pa lahko okrevanje domačega povpraševanja in zmanjševanje proizvodnih vrzeli povzročita nekoristne dodatne fiskalne spodbude.

Nenehni razcvet dolgov

Mnogi EMDE so zdaj še posebej občutljivi na finančni stres. Več kot dve tretjini EMDE trenutno doživlja razcvet dolgov. Njihov povprečni razcvet državnega dolga, ki trenutno poteka, je po obsegu podoben, vendar je že trajal tri leta dlje kot povprečni pretekli razcvet dolga (slika 2). Trenutna razcveta je spremljalo bistveno večje javnofinančno poslabšanje kot pretekla (slika 3). Razcvet, ki trenutno poteka, je bil povezan tudi s počasnejšo rastjo proizvodnje, naložb in porabe kot v prejšnjih epizodah.

V preteklosti je bila približno polovica takšnih razcvetov v državah EMDE povezana s finančnimi krizami bodisi med samim razcvetom bodisi v dveh letih po koncu razcveta. Rast državnega dolga, povezana s finančnimi krizami, je imela bistveno slabše makroekonomske rezultate kot razcvet brez kriz.

Države z nizkimi dohodki so še posebej izpostavljene dolžniški stiski, tako zaradi visoke ravni dolga kot zaradi krhke sestave dolga. V LIC se je državni dolg leta 2020 povečal za 7 odstotnih točk, na 66 odstotkov BDP. Sestava dolga LIC je v zadnjem desetletju postajala vse bolj neugodna, saj so dostopali do kapitalskih trgov in se zadolževali od upnikov, ki niso iz Pariškega kluba. Od konca aprila 2021 je bila približno polovica LIC razvrščenih kot izpostavljenih visokemu tveganju dolžniške stiske ali že v dolžniški stiski.

Kaj storiti?

Oblikovalci nacionalnih politik, pa tudi svetovna skupnost, morajo nujno ukrepati za obravnavo tveganj, povezanih z dolgom. Na žalost obstaja ni enostavne rešitve politike ki jih lahko oblikovalci politike EMDE izvajajo za premagovanje teh tveganj. Za ta gospodarstva lahko omejevanje potencialnih tveganj, povezanih z kopičenjem dolga, pomeni, da se zatečejo k alternativam za zadolževanje, vključno z boljšo politiko porabe in prihodkov, v izboljšanem institucionalnem okolju. Porabo je mogoče preusmeriti na področja, ki postavljajo temelje za prihodnjo rast, vključno z izdatki za izobraževanje in zdravstvo ter podnebno pametnimi naložbami za krepitev gospodarske odpornosti. Osnove javnih prihodkov je mogoče razširiti z odpravo posebnih oprostitev in okrepitvijo davčnih uprav. Poslovno ozračje in institucije je mogoče okrepiti za podporo živahni rasti zasebnega sektorja, ki lahko prinese povečanje produktivnosti in razširi osnovo prihodkov.

Svetovna skupnost lahko igra pomembno vlogo pri podpiranju vrnitve k fiskalni vzdržnosti v državah EMDE. V bližnji prihodnosti to vključuje podporo uvajanju cepiva v teh gospodarstvih, kjer je zaostajalo in je obremenjevalo okrevanje. Srednjeročno to vključuje spodbujanje odprtega in na pravilih temelječega trgovinskega in naložbenega ozračja, ki je bilo v preteklosti ključni motor rasti za mnoga gospodarstva. Za nekatere regije EMDE in zlasti za države LIC bo morda potrebna dodatna podpora za vrnitev dolga na obvladljive ravni, vključno z odpisom dolga.