Občine bi lahko imele koristi od izdaje več zelenih obveznic

Zelena obveznica je tista, katere izdajatelj se zaveže, da bo 100 odstotkov izkupička obveznic uporabil za okolju prijazne namene. Občine lahko na primer uporabljajo zelene obveznice za financiranje projektov, ki so med drugim osredotočeni na obnovljivo energijo, čist promet, trajnostno upravljanje voda ali prilagajanje podnebnim spremembam. V prispevku, ki bo predstavljen na občinski finančni konferenci 2018 v Brookingsu, Malcolm Baker in George Serafeim Harvard Business School, Daniel Bergstresser mednarodne poslovne šole Brandeis in Jeffrey Wurgler NYU Stern School of Business ugotavljajo, da so donosnosti zelenih občinskih obveznic v povprečju za 0,06 odstotne točke nižje od donosov, plačanih na sicer enakovredne obveznice. Članek Financiranje odziva na podnebne spremembe: cene in lastništvo zelenih obveznic ZDA ponuja pregled trga ameriških občinskih obveznic, ki zajema 2.083 občinskih obveznic, ki jih je Bloomberg označil zeleno, in še 643.299 navadnih občinskih obveznic, izdanih med letoma 2010 in 2016. Letna izdaja obveznic, opredeljenih kot zelena, se je z manj kot 500 milijonov dolarjev na leto (ali manj kot 0,18 odstotka skupne letne občinske izdaje) v letih 2010 do 2013 povečala na več kot 2 milijardi dolarjev v letu 2014 in znašala 6,5 ​​milijarde dolarjev (ali 1,9 odstotka celotne občinske izdaje). Izdaja) v letu 2016. Večina okoljsko občutljivih projektov, kot sta nadzor onesnaževanja in množični tranzit, se še vedno financira z navadnimi obveznicami, kot kaže spodnja tabela. Zato bi občine lahko in bi morda morale že izdajati zelene obveznice v veliko večjem številu, pravijo avtorji. Obseg izdaje zelenih in navadnih obveznic z uporabo izkupička, 2010-2016





kaj je prišlo po viktorijanski dobi
Uporaba izkupička zelena (ml. USD) Navadni (ml. $)
Množični/hitri tranzit 1,480 27.100
Nadzor onesnaževanja 19 10.200
Ohranjanje zemljišč 0 505
Voda in kanalizacija 5,210 170.000
Drugo 5,928 1,618,355
Skupaj 12,637 1,826,160

Vir: Baker, Bergstresser, Serafeim in Wurgler (2018).



[A] podskupina vlagateljev se je pripravljena odreči donosom, da bi imela zelene obveznice, občine pa bi lahko prihranile denar z izdajo zelenih in ne navadnih obveznic.



To je pomembno za izdajatelje občinskih obveznic, ker so vlagatelji morda pripravljeni sprejeti nižje donose, da bi obdržali obveznice, opredeljene kot družbeno odgovorne. Po preverjanju lastnosti obveznic, kot so velikost, zapadlost, bonitetna ocena in uporaba prihodkov, so ugotovili, da so izdani donosi zelenih obveznic za približno 0,06 odstotne točke nižji od tistih pri navadnih obveznicah. To nakazuje, da se je podskupina vlagateljev pripravljena odreči donosom, da bi obdržala zelene obveznice, in da bi občine lahko prihranile denar z izdajo zelenih in ne navadnih obveznic. Učinek je veliko močnejši za 6,6 odstotka zelenih obveznic, ki gredo skozi drag postopek zunanjega certificiranja in so registrirane pri pobudi za podnebne obveznice. Zato avtorji pravijo, da bi izdajatelji zelenih obveznic lahko imeli koristi od certificiranja svojih obveznic, zlasti če postane certificiranje bolj standardizirano in cenovno dostopno, ko se trg širi. Avtorji tudi ugotavljajo, da imajo investicijski skladi, katerih imena kažejo, da so družbeno odgovorni, 13,5 odstotka odprtih zelenih obveznic, a le 0,6 odstotka navadnih obveznic. Lastništvo zelenih obveznic, zlasti malih obveznic z oceno AAA, je bolj koncentrirano kot lastništvo podobnih navadnih obveznic. Avtorji trdijo, da bodo, ko bo vpliv podnebnih sprememb postal bolj očiten, zelene obveznice verjetno postale pomemben način financiranja odziva in bi ga morale občine sprejeti kot cenejšo alternativo izdajanju navadnih obveznic.