Povzetek urednikov: Srednja Azija leži v središču evrazijske superceline. Obsega šest srednjeazijskih republik nekdanje Sovjetske zveze (Azerbajdžan, Kazahstan, Kirgiška republika, Tadžikistan, Turkmenistan in Uzbekistan), pa tudi Afganistan, Mongolijo in najbolj zahodno provinco Kitajske, avtonomno regijo Xinjiang Uygur, njeno prebivalstvo je približno 120 milijonov sedi na razpotju velikih dinamičnih gospodarstev Rusije, Kitajske, indijske podceline, Bližnjega vzhoda in Evrope. Višji sodelavec in izvršni direktor Wolfensohnovega centra za razvoj v Brookingsu, Johannes Linn, je trdil, da bosta stabilnost in blaginja regije ključni dejavnik pri določanju, kako učinkovito se bo evroazijski gospodarski prostor lahko integriral v prihodnjih desetletjih. Na podlagi nedavnega obiska v regiji bo v naslednjih petih tednih podal vrsto ocen o ključnih vprašanjih, s katerimi se sooča regija.
Za posodobitev tega komentarja preberite The Compound Water-Energy-Food Crisis Risks in Central Asia: Update on an International Response
Khorog, Tadžikistan, 2. junij 2008 – Ko letite iz glavnega mesta Tadžikistana Dušanbe v Khorog, glavno mesto tadžikistanske avtonomne regije Gorno-Badakhshan, vidite pod seboj impozantno gorovje Pamir, ki se nahaja v osrčju Srednje Azije in dom številnih največjih ledenikov na svetu. V običajnih letih so nazobčani gorski vrhovi še vedno globoko pokriti s snegom in ledom, številne reke, ki jih povzročajo, pa so polne tališča spomladanskega in zgodnjega poletja. Te vode napolnijo številne rezervoarje za spuščanje v vročih poletnih mesecih na obsežna namakana kmetijska zemljišča in nešteto gospodinjskih parcel v spodnjih državah Srednje Azije in tako zagotavljajo preživetje milijonom revnih kmetov v regiji. Akumulacije oskrbujejo tudi z električno energijo v naslednjih zimskih mesecih, ko je regija spet v primežu globokega zmrzovanja celinskega podnebja. Khorog se nahaja na reki Panj, ki nižje po toku postane velika reka Amu Darja in se sčasoma konča v umirajočem Aralskem morju daleč na severu. Čez reko Panj leži sušna severovzhodna regija Afganistana.
Letos na dan, ki je za začetek junija nenavadno vroč, ko letim nad Pamirjem in se spominjam podobnih izletov iz prejšnjih let, je snežna odeja na gorah videti tanka, vidni so znaki umikanja ledenikov, reke in potoki se v letnem času, ko bi morali močno teči, primanjkuje ali pa so povsem suhi. Ko gremo mimo največjega rezervoarja v Tadžikistanu, Nureka – zgrajenega v sovjetskih časih z jezom, visokim 300 metrov, enim najvišjih na svetu –, vidimo obsežne odseke umetnega jezera, izsušenega praznega, z oznako visoke vode veliko metrov nad sedanjo. vedno nizka gladina intenzivno zeleno-modre površine jezera. To so znaki, da bo zelo verjetno v naslednjih dvanajstih mesecih ali več postala velika kriza v Srednji Aziji, saj je suša, ki zajame to gorsko regijo, del veliko širše ekološke katastrofe, ki se nastaja.
Srednja Azija je v osnovi sušna regija, z njenimi najbolj rodovitnimi regijami, nekdanjimi puščavami, ki so jih obdelovali obsežni namakalni sistemi. Večina vode prihaja iz gorskih verig Kirgiške republike in Tadžikistana (in v manjši meri iz Afganistana), ki poteka navzdol v Kazahstan, Turkmenistan in Uzbekistan skozi reke Amu Darja in Sir Darja. V zadnjem stoletju so sovjetski inženirji izkoristili te vodne vire z obsežnim sistemom jezov in namakalnih kanalov, da bi podprli hitro rastoče prebivalstvo nižjih držav in njihovo kmetijsko proizvodnjo, ki je podpirala Sovjetsko zvezo. Jezovi proizvajajo tudi električno energijo, vendar je največje povpraševanje po elektriki v mrzlih zimskih mesecih, ko je treba vodo shraniti za poletno namakanje. V sovjetskih časih so dolvodne države pozimi oskrbovale gorvodne države s plinom in premogom, da so jim omogočile pridobivanje toplote in električne energije brez spuščanja vode.
Z razpadom Sovjetske zveze se je izčrpen sklop sporazumov o delitvi vode in energije med sovjetskimi republikami Srednje Azije v veliki meri porušil, prej integrirana regionalna vodna in električna infrastruktura pa je postala razdrobljena in trpela zaradi pomanjkanja vzdrževanja. Zaradi prekomerne porabe in slabega upravljanja voda so kmetijski pridelki stagnirali ali padali, gladina Aralskega morja pa je strmo upadla, za seboj pa je pustila le ostanek tistega, kar je bilo prej eno največjih celinskih morij na svetu. Posledično so province okoli Aralskega morja, zlasti regija Karakalpakstan v Uzbekistanu, utrpele velike stiske in naraščanje revščine. Medtem ko so se srednjeazijske republike nekdanje Sovjetske zveze izogibale odprtemu konfliktu in vojaškim sovražnostim zaradi redkih vodnih virov, so bili njihovi odnosi napeti, zlasti med Tadžikistanom in Kirgiško republiko na eni strani ter Uzbekistanom na drugi strani.
V tem ozadju se lahko razmere z vodo in energijo, ki so že v najboljšem primeru težke in napete v letih normalnega vremena, hitro poslabšajo v veliko humanitarno, gospodarsko in politično krizo v regiji. To in prihodnje leto bosta še posebej problematična, saj se zdi, da se normalni podnebni cikli (verjetno povezani s fenomenom El Nino-La Nina) intenzivirajo in prekrivajo dolgoročne učinke globalnega segrevanja. Zadnja večja suša v regiji se je zgodila v letih 2000-01. Prizadela ni le republike nekdanje Sovjetske zveze, ampak tudi Afganistan, Iran, Pakistan in Mongolijo, z uničujočimi učinki na kmetijsko proizvodnjo regije. Po podatkih Mednarodnega inštituta za raziskave o podnebnih napovedih je leta 2001 polovica pridelka žita v Tadžikistanu propadla, proizvodnja žit pa je padla za 15 % manj kot v prejšnjem letu. [ena] Skupina ZN je istega leta poročala, da je regionalna suša hudo prizadela približno 550.000 do 600.000 ljudi v Uzbekistanu. [dva] Mednarodne agencije so takrat organizirale veliko pomoč. [3]
prvo vesoljsko plovilo na Luni
Letos se lahko razmere v regiji izkažejo za slabše. Poletje 2007 je bilo v večjem delu Srednje Azije nenavadno vroče in suho, sledila je izjemno mrzla in suha zima. Zima je imela najhujši vpliv v Tadžikistanu, kjer so morali deli države več tednov popolnoma ostati brez elektrike, zapirale so šole in omejevale delovanje bolnišnic ter prisilile družine, da živijo brez toplote ali svetlobe v zimskih mesecih, ko so temperature tako nizki pri -30 stopinjah Celzija niso bili redki. Celo Dušanbe so močno prizadeli izpadi električne energije do te mere, da so bile mednarodne organizacije na robu evakuacije svojega osebja, vključno z lokalno najetim osebjem, iz humanitarnih razlogov. Položaj Tadžikistana je poslabšalo dejstvo, da je Uzbekistan, ki ga pesti lastno zimsko pomanjkanje energije, prekinil izvoz plina in omejen prenos električne energije preko svojega ozemlja. Hkrati so se razmere s hrano v državi poslabšale, saj so morali kmetje jesti ali prodajati svoje semenske zaloge, govedu je primanjkovalo krme, ribogojstvo je trpelo zaradi zamrznjenih ribnikov in potokov, zaloge hrane iz sosednjih držav pa so se z naraščanjem cen zmanjšale. [4] Kazahstan, glavni izvoznik žita v regiji, je prepovedal izvoz, tudi v svoje sosede, s čimer je okrepil škodo, ki jo je povzročila svetovna kriza s hrano zunaj svojih meja. Medtem ko sta pomlad in zgodnje poletje prinesla dobrodošlo olajšanje zaradi zimskih temperatur pod ničlo, se je izkazalo, da je nova sušna sezona, saj so poročila o pašnikih na jugu države izsušenih že v začetku leta. Ker je vodostaj v rezervoarjih tako nizek, kot je že zdaj, in v preostalem delu leta ni videti olajšave, bo naslednja zima, četudi manj huda od prejšnje, za sedem milijonov Tadžikov spet prinesla mesece z malo ali brez elektrike.
Tadžikistanu se bodo najverjetneje pridružile še druge države v regiji, ki se soočajo z uničujočimi posledicami suše. Fergana.ru, regionalna tiskovna služba, poroča, da ima glavni rezervoar Kirgiške republike Toktogul prostornino za tretjino nižjo od ravni iz leta 2007 in da dve od glavnih rek v regiji, Sir Darja in Narin, tečeta na eni desetini po navedbah lokalnih hidrologov običajna stopnja. [5] Tako kot Tadžikistan je tudi Kirgizistan v zimskih mesecih odvisen od elektrike in se bo verjetno pozneje letos soočil z velikimi težavami. Nizvodno v Kazahstanu, Turkmenistanu in zlasti Uzbekistanu bo nizka vodostaj v Sir Darji in Amu Darji znova močno prizadela kmete. Fergana.ru poroča, da sta dva uzbekistanska rezervoarja, Charvak in Tujabuguz, kar 60 odstotkov nižja kot pred letom dni in da glavne reke tečejo z manj kot 50 odstotki svojega običajnega pretoka. [6] Če je suša iz leta 2000–2001 kakršna koli vodila – ko so bile reke in rezervoarji 60–80 odstotkov običajne zmogljivosti in je polovica polj Karakapalkstana, najrevnejše regije Uzbekistana, morala brez vode za namakanje – bi bilo letos lahko še slabše. Oglejte si slike uzbekistanskega rezervoarja Charvak iz leta 2007 (slika 1 in slika 2) in danes (slika 3 in slika 4).
Poleg človeških stisk in gospodarskih izgub, ki jih povzroča pomanjkanje vode poleti in pomanjkanje elektrike pozimi, lahko grozeča kriza povzroči čezmejne konflikte na ravni skupnosti in države. Eurasianet, druga regionalna tiskovna služba, je 6. junija poročala, da so se med marcem in majem 2008 spori ob neoznačenih delih tadžiško-kirgiške in kirgiško-uzbekistanske meje razplamteli zaradi napetosti, povezanih z vodo, med čezmejnimi skupnostmi. [7] V začetku junija je Reuters poročal, da so se letna pogajanja o sporazumih o delitvi vode med Kazahstanom, Kirgiško republiko, Tadžikistanom in Uzbekistanom pokvarila zaradi zavrnitve Uzbekistana, da bi sprejel ponudbo Kirgizije o odvajanju vode v višini 1,2 milijarde kubičnih metrov za uporabo v nižjem toku.
kako narediti vikinško ladjo
Doslej je bil mednarodni odziv na vodno in s tem povezano energetsko krizo v Srednji Aziji omejen na nujno pomoč Tadžikistanu. Med drugim so ZDA od januarja 2008 Tadžikistanu zagotovile skoraj 2,5 milijona dolarjev nujne pomoči. [8] Svetovna banka je zagotovila 6,5 milijona dolarjev nujne pomoči za obnovo ključnih energetskih objektov ter za pomoč pri razvoju in izvajanju vladnega akcijskega načrta za ublažitev izrednih razmer na področju energije. [9] Svetovna banka zagotavlja tudi do 5 milijonov dolarjev nepovratnih sredstev za nujne kmetijske vložke in živinorejo. [10] FAO izvaja oceno stanja varnosti preskrbe s hrano kot podlago za usklajen odziv mednarodne skupnosti. Ali bodo prizadevanja tadžikistanske vlade in nujni odziv mednarodne skupnosti zadostna za preprečitev najhujše krize za Tadžikistan pozneje poleti in pozimi, je treba še videti. Vendar se zdi jasno, da še ni bila izvedena nobena sistematična ocena obsega in možnega vpliva morebitnega pomanjkanja vode v regiji v tem letu za celotno Srednjo Azijo in da ni v pripravi noben regionalni odziv na izredne razmere.
Skratka, po vseh lahko razpoložljivih kazalcih se zdi, da se v naslednjih 12 mesecih in morda še več grozi resna regionalna vodna in energetska kriza v Srednji Aziji. Regionalne vlade in mednarodna skupnost se morajo hitro odzvati, da preprečijo velike gospodarske, humanitarne in politične posledice. Zato so naslednji štirje koraki zelo nujni:
1. Takoj je potrebna strokovna ocena pomanjkanja vode in energije v osrednji Aziji ter njenih učinkov. Mednarodne agencije, ki so sposobne izvesti takšno oceno (Azijska razvojna banka, Organizacija ZN za prehrano in kmetijstvo, Ekonomska komisija ZN za Evropo in/ali Svetovna banka), bi morale tako oceno prednostno organizirati v sodelovanju. z vladami v regiji in z regionalnimi vodnimi agencijami.
2. Glede na rezultate takšne ocene morajo regionalne vlade in mednarodne agencije načrtovati nujne odzive, podobne tistim, ki so bili izvedeni med sušo 2000–2001, vendar po možnosti na višjih in trajnejših ravneh.
3. ZN, mednarodne finančne institucije in dvostranski mednarodni partnerji, ki sodelujejo v Srednji Aziji (vključno z Evropsko unijo, Kitajsko, Rusijo in ZDA), bi morali uporabiti razpoložljive diplomatske mehanizme, da bi zagotovili, da morebitne napetosti med državami glede upravljanja s pomanjkanjem vode in z energetskimi viri v regiji učinkovito upravljamo brez prelivanja v odprt konflikt.
4. Dolgoročne obete vodne in energetske bilance v regiji je treba oceniti glede na spreminjajoče se podnebne razmere, tako glede na očitno naraščajoče nihanje vremenskih ciklov, kot tudi glede na verjetne posledice dolgoročnih globalnega segrevanja na vodne in energetske vire Srednje Azije.
Naslednji kos
[ena] http://reliefweb.int/rw/rwb.nsf/db900sid/OCHA-64DELE?OpenDocument&rc=3&emid=DR-2001-0253-UZB
[dva] http://reliefweb.int/rw/rwb.nsf/db900sid/OCHA-64BHFX?OpenDocument&rc=3&emid=DR-2001-0253-UZB
biografija angleške kraljice victoria
[3] http://ocha.unog.ch/fts/reports/daily/ocha_R10_E14122___08061507.pdf
[4] http://www.fao.org/world/regional/REU/projects/TCP_TAJ_3104%20(E)_en.pdf
[5] http://enews.ferghana.ru/article.php?id=2375
[6] ibid.
[7] Alisher Khamidov v Eurasianetu, 6. junija 2008
[8] http://www.usaid.gov/locations/europe_eurasia/press/success/2008-03-03.html
[9] http://web.worldbank.org/WBSITE/EXTERNAL/NEWS/0,,contentMDK:21754640~pagePK:64257043~piPK:437376~theSitePK:4607,00.html
[10] http://web.worldbank.org/external/projects/main?pagePK=64283627&piPK=73230&theSitePK=40941&menuPK=228424&Projectid=P112157