Kako se je spremenila velika konkurenca moči

Klišejsko je reči, da smo v trenutku preobrazbe mednarodnih razmer. Sprememba je neizogibna in stalna, zato ima kliše vedno dovolj resnice, da mu da noge. Toda pomembno vprašanje je, kakšne spremembe vidimo, in konkretno, kako se spreminjajo odnosi med velikimi silami?

ameriška zastava, ki piha v vetru

Za zgodbo je pomembnih nekaj ozadij:

• V zadnjih 25 letih je prišlo do prerazporeditve gospodarske moči med velike svetovne sile v obsegu in stopnji, ki je verjetno brez primere v zgodovini. Ta proces se je pospešil po svetovni finančni krizi leta 2008. Kitajska, ki je bila pred 25 leti ena osmina velikosti ameriškega gospodarstva, zdaj pa je po kupni moči približno enaka. In številne druge države so prav tako pokazale dosledno visoke stopnje rasti – Indija je na primer zabeležila več kot 6-odstotno rast bruto domačega proizvoda več kot 30 let in več kot 8-odstotno rast v prvem desetletju tega stoletja. Druga plat tega pojava je relativni upad preostalega Zahoda, razen Združenih držav, katerih delež v svetovni proizvodnji se je zmanjšal.
• Premik gospodarske moči ni bil za nikogar neboleč. Od leta 2008 je vsaka velika sila doživela neko obliko globoke notranje gospodarske prilagoditve: Združene države prehajajo na energetsko in inovativno gospodarstvo; Kitajska išče domače vire prihodnje rasti potrošnje; Indija je preokupirana z gradnjo infrastrukture, urbanizacijo in industrializacijo; Japonska in Zahodna Evropa poskušata na novo odkriti vire gospodarske rasti ob staranju; Rusija se skuša prilagoditi novim razmeram na energetskem trgu ter staranju in krčenju prebivalstva; in tako naprej.
• Trend je manj očiten, a podoben v politiki. Na vojaškem in tehnološkem področju se ZDA še naprej prevladujejo. Toda hkrati so nove tehnologije opolnomočile majhne skupine in posameznike ter delujejo kot multiplikatorji sile za nedržavne akterje, kot so teroristi, kar dodatno spodkopava državni monopol nad nasiljem. Kombinacija gospodarskih kriz, družbene in politične krhkosti, ki so jih povzročile, ter novih tehnologij je ustvarila nestabilnost in geopolitične premike.
• Posledično celo zelo močne države težko prevedejo vojaško prevlado in premoč na bojišču v trajne ali učinkovite politične rezultate in dogovore. Samo pogledati se moramo okoli sebe, da vidimo več primerov – Irak, Afganistan, Sirija, Libija, Jemen in Ukrajina. Rezultat je vrsta lokalnih vojn in dolgotrajnih konfliktov po vsem svetu.

Skratka, moč je zdaj bolj enakomerno porazdeljena v mednarodnem sistemu. Posledica tega je vse večja geopolitična konkurenca med velikimi silami. Toda narava konkurence je omejena z dvema pomembnima dejavnikoma: njihovimi domačimi skrbmi in medsebojno odvisnostjo gospodarske rasti. Konflikti so zato najbolj akutni na obrobju velikih sil, ki so najmanj vključene v politični red, ki ga vodi Zahod.

Vse večja geopolitična konkurenca se običajno zgodi prek posrednikov in ne neposrednega soočenja, primeri so Ukrajina, Severna Afrika in Bližnji vzhod. Vzhodnokitajsko morje je trenutno edino območje neposrednega soočenja dveh velikih sil. Konkurenca med velikimi silami se je razširila na morske poti, ki prenašajo svetovno energijo in trgovino, in je vidna v nastajanju mornarice s strani vseh velikih sil, ki jih vidimo danes – kopičenje v zadnjih desetih letih, ki je po obsegu v zgodovini neprimerljivo.

Hkrati je možnost konvencionalne vojne med velikimi silami še vedno majhna – zmaga v veliki vojni ni več pomemben cilj nobene velike sile.

Posledice

Pričakovati je treba več posledic vse večje geopolitične konkurence med velikimi silami:

• Po Edwardu Luttwaku bomo vojni dali priložnost. V nizu regionalnih kriz za krizami se velike sile nevtralizirajo in se izogibajo težkemu političnemu delu, potrebnemu za rešitev krize. Pričakujte, da se bodo Libija, Sirija in druge krize nadaljevale.
• Zmožnost velikih sil za sistemske spremembe v svetovnem redu bo ostala v precejšnjem dvomu. Kljub vsej potrebi po vzpostavitvi geopolitičnega ravnovesja tam, kjer je bilo porušeno, na primer na Bližnjem vzhodu, ali po ustvarjanju nove odprte vključujoče varnostne arhitekture v azijsko-pacifiški regiji, ni nobene velike sile ali skupine velikih sil, ki bi stopila naprej, da bi obnovila oz. ustvariti ravnovesje ali se pogajati o ravnotežju interesov v nemirnih regijah. Glede mednarodnih vprašanj je raven produktivnega sodelovanja med velikimi silami na zgodovinsko nizki ravni, kar dokazuje vse manjša učinkovitost Združenih narodov in drugih večstranskih institucij. Glede globalnih vprašanj, kot so podnebne spremembe in trgovinski pogovori, velike sile zasledujejo ad hoc in regionalne pakte in ne globalne rešitve, ki so jih v preteklosti iskale samozavestne velike sile.
• Regionalne sile bodo imele več prostora za uresničevanje lastnih ambicij in prevzemanje stvari v svoje roke. Dejstvo, da je moč bolj enakomerno porazdeljena med državami in celo znotraj držav, pomeni, da je omejena tudi sposobnost velikih sil, da uveljavijo mir ali stabilizirajo konflikt. V primerih, kot sta Jemen in Afganistan, velike sile nimajo druge možnosti, kot da se zanašajo na regionalne ali lokalne sile. Kjer med regionalnimi silami ni dogovora, kot v Siriji, velike sile ne morejo vsiliti svoje volje ali se celo dogovoriti o želenih rezultatih.

Skratka, odnosi velikih sil so se v zadnjih nekaj letih precej poslabšali. Čeprav obstajajo omejitve, kako slabe lahko postanejo, obstajajo tudi omejitve njihove zmožnosti, da ustvarijo mednarodne rezultate o nujnih vprašanjih.