Čeprav so afriški narodi dosegli izjemen napredek pri institucionalizaciji demokracije, dobrega upravljanja in pravne države, so te pridobitve vse prepogosto oslabljene in povzročijo past slabega upravljanja. Posebej zaskrbljujoči so voditelji, ki zmagujejo na konkurenčnih volitvah predvsem zaradi svoje navidez brezkompromisne podpore dobremu upravljanju, a po pridobitvi oblasti vztrajno prevzemajo avtokratsko vladavino. Žal je ta ponovna vzpostavitev vse preveč pogosta in vprašati se moramo, ali je afriški projekt demokratizacije v umiku, vsaj v nekaterih državah.
Malavijski predsednik Bingu wa Mutharika je zanimiva študija primera takšne spreobrnitve. Izvoljen na poštenem in konkurenčnem volilnem postopku leta 2004 in ponovno izvoljen leta 2009, je prišel na oblast z zgledno opravljeno javno službo in solidno izobrazbo. Za dodiplomski in podiplomski študij je študiral na prestižni ekonomski šoli Delhi School of Economics v Indiji ter doktoriral iz ekonomije v ZDA. Zdi se, da je Mutharika svoje usposabljanje dobro izkoristil: delal je s prestižnimi mednarodnimi organizacijami, kot so Gospodarska komisija Združenih narodov za Afriko, Skupni trg za vzhodno in južno Afriko ter Svetovna banka. Delal je tudi na različnih funkcijah pri vladi Malavija, vključno kot minister za načrtovanje in nacionalni razvoj tik pred prevzemom predsednika.
Mutharika je sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja pobegnil iz Malavija zaradi strahu pred preganjanjem med takrat vse bolj avtokratsko vladavino predsednika Kamuzuja Bande. Po vrnitvi v državo je postal eden od ustanovnih članov opozicijske skupine – Združene demokratične fronte (UDF), ki je bila sredstvo, s katerim je zmagal na volitvah leta 2004. Mutharika je vodil kampanjo na podlagi platforme demokratičnih reform, zaščite človekove pravice in zavezanost pravni državi. Obljubil je tudi oživitev gospodarstva in agresiven boj proti korupciji. Leta 2005 je ustanovil svojo politično stranko, Demokratično napredno stranko (DPP), potem ko se je sprl z nekdanjim predsednikom Muluzijem, ki je ostal predsednik UDF.
V svojem prvem predsedniškem mandatu je Mutharika v veliki meri ostal zvest svojim demokratičnim idealom in pokazal resnično skrb za ljudi Malavija. Čeprav se je soočal s polarizirano zakonodajo, je ostal osredotočen na razvojne cilje, sodeloval v dobro oglaševani protikorupcijski kampanji in uvedel verodostojne politike upravljanja gospodarstva, ki so mu prinesle pohvale mednarodnih razvojnih organizacij, razvitega sveta in donatorjev. Soočena s krhkim kmetijskim sektorjem in grožnjo varnosti preskrbe s hrano je Mutharikina vlada uvedla daljnosežne subvencije za vložke, ki so, čeprav niso bile priljubljene pri mednarodnih razvojnih agencijah, povzročile veliko povečanje proizvodnje hrane. Tudi med Mutharikinim prvim mandatom je Malavi izpolnjeval pogoje za podporo v okviru korporacije Millennium Challenge Corporation, institucije Bretton Woods pa so razširile nepovratna sredstva in posojila. Ti ukrepi so bili večinoma v znak priznanja zavezanosti vodstva dobremu upravljanju in dobremu upravljanju gospodarstva.
Nesveto spreobrnjenje
kdaj obrnemo uro nazaj na poletni čas
Od svojega prvega mandata pa je Mtharika naredil 180º spremembo v svoji politiki, zlasti v zvezi z demokratičnimi ideali, pravno državo in človekovimi pravicami. Pošteno je reči, da bi Mutharika iz leta 2004 težko prepoznala Muthariko iz leta 2012. Predsednik postaja vse bolj nestrpen do kritik, samovoljno odpušča vladne uradnike in nadleguje aktiviste civilne družbe, ki nasprotujejo njegovi politiki. Javno je nakazal, da bo kadil in zaprl tiste, ki organizirajo proteste proti njegovemu režimu. Incidenti kršitev človekovih pravic v tej državi so se povečali zaradi predsednikove direktive državnim varnostnim organom, naj uporabijo vso silo, potrebno za zaustavitev protestov. Zaskrbljujoče je tudi, da so Mutharikina dejanja postala nepravilna in neracionalna.
Poleg teh primerov obstaja še veliko drugih razlogov, zakaj bi nas morala skrbeti Mutharikina sprememba. Vse pogosteje je bilo članov njegove vlade vpletenih v velike korupcijske škandale, izvršilni urad pa je še naprej rušil neodvisnost sodstva. Leta 2011 je Mutharika razpustil kabinet in pozneje imenoval enega, v katerem sta bila njegova brata in žena, kar je spodbujalo kritike širokega spektra družbe. Ne glede na močno odvisnost Malavija od zunanje podpore je predsednik Mutharika šel na vojno pot z razvojnimi partnerji, pri čemer je državi odrekel prepotrebna sredstva in lahko iztiril gospodarsko rast ter naložbe v izobraževanje in zdravstvo, ki so ključnega pomena za revne. 5. marca 2012 je predsednik Mutharika naročil donatorjem, naj gredo k vragu, in jih obtožil, da podpirajo lokalne skupine, ki so želele strmoglaviti njegovo vlado, s skupno strategijo, ki jo uporabljajo avtokrati, da bi preusmerili svoj neuspeh pri reševanju domačih gospodarskih težav in politične opozicije. Jasno je, da se je Mutharika dramatično spremenil. Žal sprememba vodi Malavija na nevarno pot, škoduje gospodarstvu, ruši človekove pravice in seži mostove z mednarodno skupnostjo.
Predsednik Mutharika naj bi bil na oblasti do leta 2014, ko mu poteče mandat. Če bi nadaljeval s tem trendom, bi se Malavi zlahka raztopil v kaosu, preden bi zapustil funkcijo. Medtem ko imajo Afričani več mehanizmov za obsojanje takega vodstva, afriški voditelji ali njegove regionalne organizacije skorajda niso kritizirale predsednika. Vendar ne moremo čakati, da se stvari razpadejo, da ukrepamo – zdaj je čas, da skupina uglednih osebnosti Afriške unije podrobneje pogleda, kaj se dogaja v tej državi. In medtem ko so pri tem, vključite še nekaj drugih držav, ki kažejo podobne trende.