Povečanje domačih prihodkov prek davčnih pritožbenih sodišč: lekcije iz Ugande

Reševanje davčnih sporov je osrednja sestavina učinkovitega delovanja vsakega sodobnega davčnega sistema. Tako je Uganda leta 1997 ustanovila davčno pritožbeno sodišče (TAT), da bi davkoplačevalcem omogočila dostop do neodvisnega in nepristranskega postopka reševanja davčnih sporov. Njegovi ustanovitelji so nameravali razsodišču izboljšati prostovoljno izpolnjevanje davčnih obveznosti, zagotoviti, da so vsi enako obravnavani po zakonu, in preprečiti, da bi v sporih zadrževali visoke zneske davkov.

Delovanje davčnega pritožbenega sodišča

Izvajanje razsodišča je naletelo na več izzivov, ki so ovirali njegovo učinkovitost. Leta 2017 je bilo v sporu ocenjenih 1,1 bilijona ugandskih šilingov (UGX) (297 milijonov dolarjev), kar je znesek, ki je večji od dodelitve državnega proračuna za kmetijski sektor v državi. Naša nedavna študija razkriva, da se davčni spori rešujejo precej počasi, kar ima za posledico zaostanek nerešenih sporov (tabela 1). Na primer, od povprečno 36 zadev, vloženih od leta 2008 do 2016, je bilo le šest sporov v vrednosti 2,3 milijarde UGX (621.621 USD) končanih v enem letu od vložitve.

Do odločitve vrhovnega sodišča iz leta 2017, ki je okrepila pooblastilo TAT, so sporni davkoplačevalci zaobidili sodišče in se obrnili neposredno na višje sodišče, kjer se pritožbe na koncu vseeno odpravijo, kjer ni treba plačati 30 odstotkov odmerjenega davka (obravnavano spodaj ), da bi zaprosili za pregled in kje se lahko nagradi odškodnina (ne morejo pri TAT).

slike mrtvih morskih deklic

Več dejavnikov prispeva k velikemu številu nepopolnih davčnih sporov, vključno z pomanjkanjem ciljev uspešnosti (na primer minimalno število zadev, ki jih je treba zaključiti v določenem času) za člane razsodišča, omejeno število osebja in togo zahtevo, da je TAT odločitev mora sprejeti član, ki je enakovreden sodniku višjega sodišča. Ta omejitev v bistvu zahteva prisotnost predsednika TAT za vsako obravnavo, da se sprejme odločitev. Ta zaplet ne obstaja v drugih afriških državah, kot sta Kenija in Ruanda, kjer lahko kateri koli trije člani davčnega sodišča hkrati sestavljajo sodišče za namene obravnave spora. Zahteva v Ugandi ne le zamuja pri reševanju sporov, ampak bi lahko po mnenju tistih, ki so seznanjeni s postopkom, povzročila tudi morebitne pristranskosti pri odločitvah.

Tabela 1: Vloge za davčne spore, ki jih je zaključil TAT

Davek na dodano vrednost (45 odstotkov) je prispeval skoraj polovico vseh sporov v Ugandi od 2008 do 2016 (slika 1). Tesno sta ji sledili dohodnina (29 odstotkov) in carina (12 odstotkov). Velik delež sporov v zvezi z DDV in dohodnino se pripisuje odobritvi ad hoc davčnih oprostitev ter nenehnim letnim prilagoditvam DDV in dohodnine s strani vlade, da bi zaprla uhajanja prihodkov in povečala obseg prihodkov. Ti akti so tudi preširoki, kar povzroča pretirano zapletenost in spore.

Slika 1: Delež vlog za davčne spore, ki jih je davčni vodja vložil na TAT (2008-2016)

Medtem ko majhni davkoplačevalci prispevajo velik delež k davčni osnovi v državah v razvoju, večino davčnih sporov v Ugandi vložijo veliki davkoplačevalci, kar pomeni, da majhni davkoplačevalci ne morejo premagati visokih ovir za dostop do davčne pravičnosti tam. Mali zavezanci namreč pogosto ne morejo plačati obveznih 30 odstotkov odmerjenega davka ali tistega dela odmerjenega davka, ki ni sporen, kar je večje, kot je določeno v ZDDV. Drugič, nimajo potrebnih zahtev za uradno zaslišanje TAT. Ti vključujejo poslovne knjige, potrdila o registraciji podjetja in zastopanje s strani davčnega odvetnika. Poleg tega se mali davkoplačevalci bojijo priti na davčno sodišče zaradi prepričanja, da bi jih davčna agencija lahko nadlegovala.

Poleg ovir za dostop malih davkoplačevalcev do davčnih sodišč se davčni spori zaradi dolgotrajnega pravnega birokratskega postopka običajno rešujejo sporazumno ali pa jih umaknejo. Natančneje, približno 25 odstotkov davčnih sporov, vloženih pri TAT, prosilci bodisi umaknejo ali rešijo sporazumno. Ta scenarij je drugačen od razvitih držav, kot je Avstralija, kjer se le 6 odstotkov davčnih sporov zaključi sporazumno. Trenutno mediacija kot alternativni mehanizem reševanja sporov ni možnost pri reševanju sporov pri TAT. Velik delež zadev, zaključenih z medsebojnim soglasjem in/ali umaknjenih, kaže na agresivne ocene in davčne revizije, ki jih izvaja Uganda Revenue Authority (URA), da bi dosegli letne cilje prihodkov.

Dejstva izpodbijanja v davčnih sporih

Ugotovitev dejstev, ki dosežejo vrhunec v davčnih sporih, je pomembna za politiko, saj omogoča vladi, da oblikuje skupno rešitev za primere s podobnimi vzroki. Kritični pregled od 37 naključno izbranih zaključenih davčnih sporov v obdobju 17 let razkriva, da večina davčnih sporov izhaja iz vprašanj, povezanih z davčno oprostitvijo (11 primerov), in pretirane in/ali agresivne ocene URA (9 primerov).

Glavna vprašanja, ki jih TAT izpodbija v zvezi z davčnimi oprostitvami, se nanašajo na ad hoc spremembe zakona o DDV in dohodnini, ki omejujejo davčne ugodnosti na nekatere davčne zavezance in/ali predmete, medtem ko druge zanikajo ali dodeljujejo različne oprostitve za postavke v istem sektorju ekonomija. Poleg tega spori v zvezi z davčno oprostitvijo izvirajo tudi iz pomanjkanja enotnosti med davčnimi oprostitvami in naložbenimi spodbudami, ki jih vlagateljem ponuja ugandska agencija za naložbe, Uganda Investment Authority. Z zmanjševanjem ad hoc davčnih oprostitev in omejevanjem letnih sprememb, ki so usmerjene v zakone o DDV in dohodnini, lahko vlada zmanjša davčne spore. Ta cilj je mogoče doseči tudi z racionalizacijo davčnih olajšav in oprostitev za vlagatelje.

Glede na skrajne ocene URA, spori nastanejo zaradi nesoglasij pri načinu obračunavanja kazni med zavezanci in URA. Poleg tega davčni zavezanci izpodbijajo zavrnitev njihovih vlog s strani sodišč (DDV in višje sodišče) zaradi nezmožnosti plačila obveznih 30 odstotkov odmerjenega davka ali tistega dela davka, ki ni sporen, kar je večje, kot določa Zakon o DDV.

Vrzeli v zakonu o davčnih pritožbah, ki vplivajo na reševanje davčnih sporov

Naša raziskava je izpostavila tri glavne ključne ovire za učinkovito delovanje TAT.

Prvič, kot ugotavljamo zgoraj, zahteva, da davčni zavezanec vloži obvestilo o ugovoru zoper odmero, da plača 30 odstotkov odmerjenega davka ali dela davka, ki ni odmerjen v sporu, do dokončne rešitve ugovora ustvarja veliko oviro za številni davkoplačevalci pri dostopu do sodišča. (Kljub izpodbijanju na vrhovnem sodišču ta pristojbina še vedno velja.) Pomembno je, da ta zahteva ne vpliva le na denarne tokove davkoplačevalcev, ampak skušnjava URA, da zviša pretirane ocene, da bi dosegla svoje letne cilje pobiranja prihodkov.

Drugič, sodišče nima pooblastil za dodelitev odškodnine uspešnim strankam. Sodišče ima trenutno pooblastila le za dodelitev stroškov. Da bi uspešen davkoplačevalec dobil odškodnino, mora najprej v ta namen vložiti novo tožbo na višje sodišče. Ta omejitev je pogosto razlog, da davkoplačevalci vložijo davčne zadeve na višje sodišče namesto na razsodišče.

Tretjič, sodišče davčnih sporov ne more predložiti v mediacijo. Mediacija je pomembna, saj omogoča hitrejše in bolj prijateljsko reševanje sporov. Zato je smiselno, da se zakonu o DDV doda novela, ki predvideva mediacijo, tako kot na drugih sodiščih.

Končno, Zakon o TAT molči o sodnih odgovornostih registrarja. Zato so potrebne spremembe Zakona o DDV, da bi registrarju izrecno omogočili opravljanje sodnih pooblastil, kot so obravnavanje začasnih odredb in obdavčitev stroškov.

ob kateri uri izide luna nocoj

Priporočila politike

Glede na te ovire za izboljšanje in hitrejše reševanje davčnih sporov priporočamo, da ugandska vlada obravnava naslednja tri področja:

1. Mediacija kot alternativni mehanizem reševanja sporov je treba uvesti pri reševanju davčnih sporov pri TAT, da se zmanjša naraščajoče število davčnih sporov, ki so zaključeni po 12 mesecih od vložitve. Mediacija omogoča hitrejše in bolj sporazumno reševanje sporov.
2. Vlada mora čim bolj zmanjšati pogostost sprememb davčne zakonodaje zlasti DDV in dohodnina za zmanjšanje nepotrebne zapletenosti davčne zakonodaje, ki vodi v spore.
3. The treba razširiti trenutno pristojnost sodišča da se razsodišču omogoči, da odškodnino prisodi uspešnim strankam. Ta prilagoditev bi odpravila potrebo po uspešni stranki, da vloži nove tožbe na višjem sodišču za namene pridobitve odškodnine.