Ker je iraški režim zdaj zgodovina, se zdi, da je vprašanje na ustnicah vseh: kdo je naslednji? Preostale članice Osi zla, Iran in Severna Koreja, se zdijo malo verjetne neposredne tarče, prvi zato, ker ostajajo upanje na pozitivne spremembe od znotraj, drugi pa zaradi tistega nesrečnega jedrskega orožja in nekaj deset tisoč topniških cevi v dosegu iz Seula. Soseda Iraka Sirija pa se zdi bolj verjetna kandidatka. Konec koncev smo vsi videli, kaj se je zgodilo, ko je bil zadnjič baasistični arabski režim obtožen razvoja orožja za množično uničevanje, skrivanja teroristov in grožnje svojim sosedom.
Če je Busheva administracija upala zmanjšati strahove, da je bil Irak le ena bitka v daljši vojni in da je Sirija naslednja na seznamu, tega ni pokazala. Nasprotno, poleg ritualnih opomnikov, da vsaka situacija zahteva drugačen odziv, je bila najbolj presenetljiva pri komentarjih administracije o Siriji njena pripravljenost, da Damask opozori, da njegovo slabo vedenje ne bo tolerirano. Obrambni minister Donald Rumsfeld je prejšnji teden Sirijo obtožil, da pošilja avtobuse plačancev v boj v Irak, posedovanje in testiranje kemičnega orožja, zagotavljanje zatočišča ali varnega prehoda iraškim vojnim zločincem in podpiranje teroristov Hizbolaha. Namestnik obrambnega ministra Paul Wolfowitz je v pričanju v senatu opozoril, da bo Washington morda moral razmisliti o naši politiki do države, ki skriva teroriste ali vojne zločince ali v zadnjem času pošilja stvari v Irak. Sam predsednik Bush je ponovil trditev, da ima Sirija kemično orožje, in opozoril, da mora Sirija sodelovati s koalicijo.
Je torej Sirija naslednja? Morda bi bilo, toda živčni vojni nasprotniki in jastrebi, pripravljeni na svojo naslednjo tarčo, bi morali verjetno vsi upočasniti in globoko vdihniti. Pentagonov vojni načrt ni vključeval ukaza, da se marinci odpravijo neposredno proti zahodu, takoj ko so zajeli Tikrit, in obstaja veliko dejavnikov, ki delujejo proti ideji o invaziji in okupaciji Sirije. Ena je, da še vedno imamo precejšen del naših preobremenjenih kopenskih sil, ki delajo na negotovem projektu zagotavljanja stabilnosti 24 milijonom Iračanov in smo pravkar porabili približno 70 milijard dolarjev za ta projekt. Druga je, da bi brez 12 let ignoriranja resolucij Varnostnega sveta ZN, ki podpirajo uporabo sile, verjetno imeli še manj koalicijskih partnerjev za Sirijo, kot smo jih pravkar imeli za Irak. To pomeni še več mednarodnega nasprotovanja, zamere nad ZDA in enostransko ameriško prevzemanje stroškov ukrepanja. Končno, razgradnja režima v Siriji pomeni tudi spodkopavanje reda v sosednjem Libanonu (trenutno ga miri okoli 40.000 sirskih vojakov) in ni jasno, ali želijo Američani ponoviti izkušnjo libanonske mirovne misije. Ni jasno, ali si Bush tega želi.
Namesto tega naj bi obtožbe in opozorila administracije proti Siriji okrepili del splošnega sporočila, da je bila invazija na Irak zasnovana zato, da dokaže: da Združene države zdaj vprašanja orožja za množično uničevanje in terorizma jemljejo zelo resno. Če se potisne predaleč, je pripravljen plačati zelo visoko ceno, da se z njimi spopade.
V očeh večine zagovornikov vojne je bil napad na Irak nujen ne le za spopadanje s to specifično grožnjo, ampak tudi za dvojni demonstracijski učinek. Pozitivno je to, da bi ustvarjanje stabilne, uspešne demokracije, kjer se spoštujejo človekove pravice, državljane po vsej regiji – na primer v Siriji – spodbudilo k podobnim spremembam v svojih državah. Ali bo ta dinamika res potekala, bo odvisno od uspešne izgradnje države v Iraku in ne bo znano že leta.
Učinki negativnega demonstracijskega učinka pa so bili mišljeni bolj takojšnji: če boste sledili orožju za množično uničevanje in podpirali terorizem, kot je storil Sadam, boste plačali zelo visoko ceno. Odprava iraškega režima naj bi tako poslala jasno sporočilo drugim sovražnim državam v regiji, zato ni presenetljivo, da Busheva ekipa skuša to sporočilo izkoristiti zdaj, namesto da bi se mu umaknila. Logika je, da vam morda ne bo treba vdreti v državo, kot je Sirija, da bi jo prepričali, naj izboljša svoje vedenje. Leta 1999 je na primer Turčija, potem ko je leta 1999 zahtevala, naj Damask preneha nuditi zatočišče kurdskemu terorističnemu vodji Abdullahu Ocalanu, na sirski meji združila vojake – in Ocalan se je hitro znašel z enosmerno vozovnico za izstop iz države. Kot je nedavno vprašal svetovalec Pentagona Richard Perle: Bi se raje pogovarjali s sirskim predsednikom Basharjem al Asadom o terorizmu pred ali po osvoboditvi Iraka?
kako hitro je šel apollo 11
Ameriški tanki se verjetno ne bodo kmalu valili po ulicah Damaska. In če si bo sirski predsednik ameriška opozorila vzel k srcu in zadrževal podporo terorizmu in lastnim programom orožja za množično uničevanje, jih verjetno nikoli ne bo. Toda s tem, ko je v Iraku storil tisto, kar so mnogi (vključno z morda Sadamom Husseinom) mislili, da si ne bo nikoli upal, je predsednik Bush Siriji in drugim državam v regiji vsaj poslal sporočilo, da grožnja vojaške moči ZDA ni le teoretična. Ali bo Sirija kdaj postala tarča te vojaške moči, je verjetno tako odvisno od razmišljanja v Damasku kot od razmišljanja v Washingtonu.